Komentar Tednika Druina

Pri novinarskem delu sem v dobrih treh desetletjih videl in slišal marsikaj, tako da me stvari skorajda več ne presenečajo, a moram iskreno priznati, da sem se pri neki razpravi pred skoraj šestimi leti vendarle znašel v položaju, ko so mi od začudenega presenečanja oči skoraj padle iz jamic. Bilo je decembra 2019 v Zavodu sv. Stanislava, kjer so dijaki tamkajšnje klasične gimnazije priredili pogovor o že takrat zelo vroči tematiki – evtanaziji …

Človeka vredno slovo ne pritiče le mrtvim; dostojno slovo kot potrditev lastne človeškosti potrebujemo vsi še živeči. 

Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) so predlagatelji predstavili kot izraz sočutja in svobode, a v resnici pomeni globok preobrat v razumevanju človeka, prava in medicine. Gre za kulturni prelom – od kulture življenja h kulturi smrti. 

Vedno sem rad podpiral misijonske dobrodelne akcije. Odkar pa delam za misijone, povsem na novo spoznavam kompleksnost misijonskega sveta in njegove izzive. V svojih glavah nosimo različne podobe o misijonih, ki nihajo od romantičnih predstav do strogih stališč.

Komentar Aleša Primca v tedniku Družina je obravnaval nasprotovanje predlogu zakona, ki bi omogočil zastrupljanje bolnikov. Poudaril je, da gre za duhovni boj med dobrim in zlim ter izpostavil pomen molitve in organizacije molitvenih verig. Z več kot 46.000 zbranimi podpisi je bil izpolnjen pogoj za razpis referenduma. Primc je opozoril na nevarnosti zakona, ki po njegovem mnenju uvaja zastrupitev kot najcenejšo zdravstveno storitev in bolnike obravnava kot strošek. Primerjal je zakonodajo z nacističnimi praksami in pozval k množični udeležbi na referendumu, da se zakon zavrne ter zaščiti bolnike in njihove bližnje.

Včasih so pomembne odločitve položene v roke posameznikov ene generacije in zaznamujejo narod naslednje generacije. Danes smo slovenski volilci in slovenski kristjani pred tako odločitvijo. V času razpisa za referendum o zakonu, ki uvaja možnost zastrupitve bolnikov kot novo zdravstveno storitev k oddaji podpisa poziva Tadej Strehovec.

Slovenija je športna velesila v malem. Že desetletja presenečamo svet s številom olimpijskih medalj, vrhunskimi dosežki na stadionu, snegu, v vodi, zraku in v dvoranah. Za mnoge je fenomen uspehov naših športnikov zgolj statistična posebnost majhnega naroda, ki si želi pustiti sled na mednarodnem parketu. A šport je v svojem bistvu več kot le lov na medalje, v komentarju piše filozof športa Jernej Pisk.

Teden mladih v Katoliški Cerkvi nas spodbuja k razmisleku o življenjskih situacijah mladih. Pri razumevanju položaja se moramo zavedati, da mladi kljub navideznemu mirovanju za zasloni, zaznamo v nekaj minutah toliko dražljajev, kot so jih pred leti v celem dnevu.

Mar Bog danes kliče manj, kot je klical nekoč? Ne! Problem je v odzivanju na klic: pri nas in mladih. Za prejem daru poklica Bog želi naše sodelovanje, zato ni vseeno, kako se na situacijo odzivamo.

Znani nemški filozof in sociolog Hartmut Rosa se ukvarja s podrobno analizo družbenega pospeševanja in doživljanja časa danes. Ugotavlja, da kot družba nenehno stopnjujemo ritem na mnogih področjih bivanja. Avtor kometnarja se sprašuje, kako izstopiti iz vedno hitreje vrtečih krogov in se ustaviti in se znova približati sebi, drugim, stvarstvu in Stvarniku.

Avtorica se sprašuje, zakaj otrok šola kmalu po začetnem zagonu ne veseli več. So res vsega krivi učitelji, kot dostikrat slišimo? Pa naredimo svojo (domačo) nalogo tudi starši? K dobremu počutju v šoli močno pripomore tudi razpoloženje med sošolci. Avtorica med drugim poudari: Smo bitja odnosov in otrok se bo šole veselil, če bo čutil, da je v njej sprejet, slišan in spoštovan. 

Naj bo takoj jasno: Cerkev že dolgo nasprotuje smrtni kazni, od papeža Frančiška dalje je to tudi del njenega uradnega učiteljstva. A pustimo za hip ob strani to znano dejstvo in odgovorimo na vprašanje: zakaj si je obsojenec, potem ko je izčrpal vse možnosti, da bi se ognil izvršitvi smrtne obsodbe, izbral prav strelski vod, torej na prvi pogled kruto, nasilno metodo usmrtitve? Na voljo je imel namreč še dve drugi možnosti.  

Kako praznik doživlja oseba, ki ji je bila dana milost, da so doslej vse župnije, kjer je živela, posvečene njej, Mariji Vnebovzeti? Ali Marijo doživlja kot povzdignjeno med angele nad oblake ali kot dekle, žensko, mati, na katero se lahko obrne v svojih zemeljskih skrbeh in težavah? Zakaj jo pri maši na veliki šmaren praviloma skoraj nikoli ne prevevajo neki vzvišeni občutki, vznesenost ali kaj podobnega?

Res je da ni vsak duhovnik vsem pisan na kožo…

Še ne sto let nazaj je v nacistični Nemčiji v le nekaj letih postala evtanazija družbeno sprejemljiva in simbol »usmiljenja, sočutja, pomoči ubogim«. Mediji so s spretnim obračanjem besed to naredili povsem mimogrede. 

V času zadnjih nekaj let intenzivno reflektiramo o stanju duhovništva in številu novih duhovnih poklicev. Te statistike v nas povzročajo zaskrbljenost in nemir, kar manjšanje števila župnij ter vernikov samo še poslabšuje. Vedno pogostejša so vprašanja, kaj je narobe, kaj lahko spremenimo, da bo Cerkev obilnejše živela v družbi med ljudmi ... svoje razmišljanje začenja avtor. V sklepu pa zapiše, da edino Kristus odgovarja na vsako še tako sodobno vprašanje in da so zgolj štiri reči, s katerimi ga lahko duhovniki sejejo med ljudstvo in nanje odgovarjajo. Prisluhnite posnetku!

Moč duhovnika je v odnosu z Jezusom. Jezus se je umikal na zapuščene kraje in molil. Za nas duhovnike je to preizkusni kamen: gremo ali ne gremo iskat Jezusa? Kje je mesto Jezusa Kristusa v mojem duhovniškem življenju?