Komentar Tednika Druina

V tem, da se Donald Trump v ZDA vrača na položaj predsednika, pri severnih sosedih Kanadčanih pa se predsednik vlade Justin Trudeau poslavlja, je veliko simbolike. Možakarja sta v prejšnjem desetletju predstavljala različna pristopa k politiki in družbi. Trump je veljal za tipičnega brdavsa, Trudeau za uglajenca. Na svoj način je bil vzpon njegove uglajenosti tesno povezan s šokantno Američanovo zmago leta 2016.Tako je svoje tokratno razmišljanje začel Aleš Maver. Komentar, ki ga je prebrala Mateja Subotičanec, si lahko v celo preberete na spletnih straneh tednika Družina.

Brezupno stanje, nemogoče za zdržat, sama žalost, brezzveze itd. so besede, ki jih je mogoče pogosto slišati. Zdi se, da je dovolj razlogov za pesimizem. Kaj je vzrok za tako klimo?

Verujem, da bodo resnični romarji upanja postali tudi pričevalci sprave.

Prišel je, da nas reši greha, žalosti, osamljenosti, obupa, depresije … Prišel je, da postanemo ljudje.

Zmagovita skupina med tem zagotavlja, da bo varovala pravice manjšin in da so kristjani varni. Čas bo pokazal, ali se bo nova oblast držala zagotovil, ali si z njimi le kupuje mednarodno legitimnost in bomo priča ponovitvi scenarija iz Afganistana po prevladi talibanov. Letošnji advent je tako za Sirijo čas novega upanja, a tudi globoke negotovosti, piše Rok Blažič.

Zaskrbljujoče je, da je tako odločitev US zahteval od potreb otrok in ljudem odtujeni urad, ki vsako leto prejema večmilijonska davkoplačevalska sredstva za zaposlovanje aktivistov, ki v slovensko zakonodajo sistematično vgrajujejo temeljne pojme kulturnega marksizma in t. i. prebujenske (LGBT) ideologije.

Različne so poti do srca, včasih do našega srca ne more niti Bog, kaj šele človek. Na drugi strani pa je potrebno le malo, včasih samo beseda sogovornika in prijazen nasmeh, in že se odpremo …Tako je svoje razmišljanje ob Tednu Karitas začel generalni tajnik Slovenske karitas Peter Tomažič. Celoten komentar je bil objavljen in si ga lahko preberete v tedniku Družina.

Teden zaporov tudi letos ni teden zapornikov, marveč vseh, ki jih v življenju kakorkoli prizadene hudodelstvo ali kazen, njihovih bližnjih in tistih, ki z njimi delajo.  

Ob praznikih vseh svetih in vernih rajnih se je znova postavilo vprašanje: kdaj bo 3.450 žrtev, izkopanih iz Jame pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu in »začasno« shranjenih v garaži kočevskega komunalnega podjetja, dobilo temeljno civilizacijsko pravico do groba na kraju, ki si ga zanje želijo njihovi svojci – v prestolnici slovenske države?Tako je svoje razmišljanje začel Bogomir Štefanič. V celoti ga lahko preberete na spletnih straneh katoliškega tednika Družina.

V začetku meseca novembra kristjani postanemo romarji. Romamo na pokopališča in grobove s svečami v rokah, s krizantemami v naročjih, s tiho otožnostjo v srcu in nepremagljivim upanjem v svojih molitvah.

Avtorica se osredotoča na naravne pojave, kot sta ogenj in dež, ter na izzive, ki jih prinašata. V svojem komentarju poudarja, da se oba pojava v današnjem času pojavita vse pogosteje, kar izziva strah in negotovost v družbi. Anja opozarja, da se ukvarjamo predvsem s posledicami, medtem ko resnični vzroki ostajajo skriti in neodpravljeni. Ta pristop vodi do kopičenja problemov, ki se sčasoma razvijejo v resne težave.Dotika se tudi širšega konteksta družbenih izzivov, kjer pogosto iščemo krivce, namesto da bi se osredotočili na izvor problemov. Anja izraža prepričanje, da nove zakonodaje in novice o rešitvah pogosteje delujejo kot zavlačevanje, kot pa resnično ukrepanje. S primeri iz področja izobraževanja opozarja na nujnost, da se z resničnimi vzroki težav spopademo na temelju, kar pa je pogosto zamudno in zahtevno.

Izmaličeno človeštvo potrebuje Jezusa, večno svežino. Prebudimo se, zapustimo lastno udobje in stopimo na pot oznanje­vanja.

Sedmega oktobra je minilo eno leto od strahotnega terorističnega napada z imenom »Potop Al Aksa«, s katerim je palestinsko islamistično gibanje Hamas zadalo Izraelu eno najhujših ran v njegovi zgodovini. Izraelsko družbo, sicer vajeno življenja v senci terorizma, je pretresel občutek eksistencialne ogroženosti in obkoljenosti s sovražniki, katerih cilj je izbrisati judovsko prisotnost »od reke do morja«.Tako je svoje razmišljanje začel Rok Blažič. V celoti si ga lahko preberete tudi na spletnih straneh katoliškega tednika Družina.

Če smo v svetem letu 2000 v novo tisočletje zakorakali z velikimi in odločnimi koraki, misleč, da gremo svetlejši prihodnosti naproti, čez pičlih petindvajset let stopicamo na mestu, ozirajoč se v temne oblake, ki so prekrili naš čas. V sveto leto 2025 bomo vstopili s strahom pred novo, tretjo svetovno vojno, ki se po koščkih, kot pravi papež Frančišek, že odvija.

Po milijonih romarjev in po tolikih duhovnih sadovih je vodstvo Katoliške Cerkve potrdilo pristnost duhovnega dogajanja v Medžugorju. Nova pravila o domnevnih nadnaravnih pojavih, ki jih je izdal Dikasterij za nauk vere maja letos, predstavljajo šest različnih ocen za razločevanje primerov, od nihil obstat do negativne sodbe.

Če mi, ki vemo, da gre za ljudi, ne bomo dvignili glasu za njih, ga ne bo nihče. Tesno mi je pri srcu, ko pomislim, koliko popolnih otrok je vsak dan vrženih stran. Dobesedno so odpadek. Niso tretirani kot ljudje, in to zgolj zato, ker so premladi.

S svojimi prizadevanji za kulturni pluralizem in zaščito manjšin je dal lekcijo vsem, ki so bili pripravljeni bogastvo različnih kultur žrtvovati kot ceno za uniformiranje družbe in človeka ter obvladovanje sveta iz človeku odtujenih centrov kapitalske in politične moči. 

Papež Frančišek je v teh dneh znova na poti, na najdaljšem potovanju svojega papeževanja: v dvanajstih dneh bo skupno opravil okoli 33.000 kilometrov in se ustavil v štirih državah v jugovzhodni Aziji in Oceaniji.Ob vsem tem je to morda eno najpomembnejših papeževih potovanj. Morda tudi eno zadnjih, glede na njegovo starost in zdravstveno stanje. A tisti, ki papeža Frančiška dobro poznajo, pravijo, da ostaja v njegovih željah še en cilj, ki je vedno prisoten nekje v ozadju vseh njegovih potovanj v Azijo: Kitajska. Do zdaj se je ta cilj izkazal za nedosegljivega kljub znamenitem (a pogosto kritiziranem) sporazumu o imenovanju škofov. Bo zgled azijskih vernikov, ki so konstruktiven in dinamičen dejavnik v svojih družbah, omehčal srca partijskih veljakov v Pekingu ali jih le še bolj otrdil?