Komentar Spletnega Portala Domovina.je

Smo v tednu med cvetno nedeljo in veliko nočjo. Oboje je praznik veselja, slavljenja. Toda vmes je veliki petek. Nepredstavljivo trpljenje.

Predvolilno geslo ameriškega predsednika Donalda Trumpa »Naredimo Ameriko spet veliko« (Make America Great Again) se le nekaj tednov po njegovem prevzemu vodenja ZDA sprevrača v svoje nasprotje. Njegova uvedba carin na uvoz blaga iz okoli 60 držav je povzročila padec vrednosti delnic na borznih trgih (še najbolj ameriških), po svetu se širi strah pred recesijo. 

Tokrat avtor osvetljuje delovanje ključnih političnih akterjev v Sloveniji. Razpravljamo o njihovih motivih, izzivih in vplivu na družbo, pri čemer ne skopari z analizo in kritičnim razmislekom. Prisluhnite, kako Aljuš Pertinač razkriva ozadja in razpravlja o tem, kaj to pomeni za prihodnost naše države.

V tokratnem komentarju avtorica razmišlja, da v Sloveniji potekata trenutno vsaj dve pomembni stvari, ki kažeta na usmerjenost vladajoče koalicije, ki bi nas morali skrbeti. Gre za področji Zdravstva in turizma.

Komentar na portalu Domovina.je je tokrat prispeval dr. Andrej Fink. Sprašuje se ali si želimo varnost. Med drugim je zapisal: »Nevarnosti so pred vrati in so otipljiva stvarnost. Vse evropske države jih vidijo. Samo pri nas v Sloveniji smo tako nespametni, da nočemo razumeti odvračalnega pomena razumnega oboroževanja in se odpovedujemo legitimni obrambi pod lažno pretvezo, da dajemo prednost znanosti, kulturi, zdravju, šolstvu, takemu in drugačnemu blagostanju.«

Potem ko je dal ameriški predsednik Donald Trump evropskim državam jasno vedeti, da ne morejo več računati na varnostni dežnik ZDA pred agresivno Putinovo Rusijo, je na ravni Evropske unije prišlo ne le do hitre streznitve, pač pa do velikopoteznih načrtov za vlaganje v evropsko obrambo. Žal v Sloveniji do streznitve še ni prišlo. Tako je svoj komentar začel Nenad Glücks. Celotno besedilo si lahko preberete tudi Domovina.je.

Avtor razkriva zgodovino izbrisov, ki so se dogajali v različnih obdobjih in pod različnimi oblastniki. Zakaj smo iz kolektivnega spomina izbrisali pomembne dogodke in osebnosti? Kaj nam to pove o naši zgodovini in identiteti?Slišali boste, kako so nam vladali Habsburžani in zakaj danes o tem ne najdemo skoraj nobenih obeležij. Odkrijte tudi zgodbe o izbrisanih vladarjih in preteklih obdobjih, ki so za vedno izginila iz naših spominov.Prisluhnite razmišljanju Andreja Tomelja o tem, kdo je bil izbrisan, kdo namenoma pozabljen in zakaj. Ne zamudite te priložnosti, da bolje razumete našo preteklost in se poglobite v skrivnosti, ki so bile dolgo skrite pred našimi očmi.

Brali smo komentar z naslovom Dobri učitelji naj bodo pravilo in ne izjema. V njem je avtorica razmišljala o razmerah v šolstvu. Meni, da sistem otroke ukaluplja in ne spodbuja razvoja njihovih talentov in sposobnosti. Le najboljše iz otrok znajo izvleči le nekateri učitelji, ki so prava redkost pa bi jih moralo biti čim več.

V komentarju avtor obeležuje obletnico odkritja vojnega grobišča v Hudi jami, kjer so našli več kot 1.410 žrtev izvensodnih pobojev po drugi svetovni vojni. Raziskave pod vodstvom dr. Jožeta Dežmana so dokumentirale obseg zločinov. Slovenija je leta 2017 grobišče razglasila za kulturni spomenik državnega pomena, Avsenik pa poudarja pomembnost zgodovinskega spomina in dostojnega pokopa žrtev.

Ob tretji obletnici invazije Rusije na Ukrajino se zdi, da je Evropa pred največjim izzivom po koncu druge svetovne vojne. Če se ob obračanju ZDA stran od Evropske unije ta ne bo bolj tesno povezala, se oborožila, gospodarsko okrepila, postala konkurenčnejša in energetsko bistveno bolj razumna, utegnemo biti priče njenemu razpadu. Celoten komentar si lahko preberete na spletnem portalu Domovina.

Nevrotičen izpad dela slovenske javnosti, oblasti in novinarske srenje ob velikih plakatih z verzom Gregorčiča je pokazal nevralgično točko današnjega zahodnega sveta. Ljubiti domovino je prepovedano. Domovino lahko ljubijo drugod, recimo na Kitajskem, v Rusiji in Iranu. Toda na Zahodu se vsakršno izražanje ljubezni do domovine šteje za rasistični izpad, morda kar za zametke nacizma. Takšen odnos, pomešan z nihilizmom v odnosu do lastne zgodovine, je recept za samomor naroda, komentar začenja Andraž Šest. Prisluhnite.

Slovenski pedagog dr. Franc Pediček, ki je med drugo svetovno vojno in po njej doživel tudi grozote taborišč, je po vojni pri dr. Gogali doštudiral pedagogiko in postal ugleden profesor, predavatelj, znanstvenik, v slovenskih šolah je vzpostavil svetovalno službo ter napisal vrsto knjig o vzgoji. Toda leta 1971 je po svojem nagovoru na 2. posvetu slovenskih pedagogov na Bledu močno trčil ob režim tedanje komunistične oblasti. Ni se strinjal s tem, da bi sistem vzgoje in izobraževanja oblikoval človeka po meri in potrebah družbe. Njegova smer je bila spoštovanje človekovega dostojanstva, njegove edinstvene in celostne osebnosti, ustvarjalnosti in odgovornosti. Od tistega dne je bilo Pedičku prepovedano pisanje in predavateljsko delo, dobil je lahko le obrobne službe. Znašel se je v močnem konfliktu med stroko in politiko, kar je bilo takrat nevarno. Odtlej je bil nadzorovan in zasledovan. To so izkusili tudi mnogi drugi. Režimsko oblikovanje otrok in mladih po meri družbe se je še okrepilo in bilo močno prisot

Slovenci smo, če lahko sodim po nostalgiji, ki v nas nenehno obuja spomine na nekdanjo Jugoslavijo, zelo čustven narod. Po anketi, ki jo je leta 2021 izvedla agencija Episcenter, bi se 92 odstotkov Slovencev danes ponovno odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo, kar pomeni, da je jugonostalgikov manj kot deset odstotkov; največ jih je med volivci stranke Levica. So pa izjemno glasni, bolj, kot bi bilo zaželeno za stanje zdrave pameti v državi.Četudi je jugoslovanska oblast mnoge tepla, se je na to pozabilo. Celo letošnja Prešernova nagrajenka Nika Autor se z nekim romantičnim zadovoljstvom spominja obdobja, za katerega drugi menimo, da se ne sme nikoli več vrniti. Z mantro, da smo takrat živeli neprimerljivo bolj kakovostno in varno, je – žalibog – usekala mimo.Pogosto se sprašujem, zakaj s takšno lahkoto zanikamo spomine na revščino, politične pritiske, na pomanjkanje svobode govora in represijo, ki so bili del vsakdanjika mnogih državljanov. Zakaj molčimo o dolgih kolonah vozil na Fernetičih in Ljubel

Odziv na sramotno pismo podpore ljubljanskega župana Zorana Jankovića njegovemu prijatelju, predsedniku Srbije Aleksandru Vučiću, je razgalil tudi v nebo vpijočo dvoličnost ljubljanske leve ideološke scene.Veliko prijateljstvo med Jankovićem in Vučićem, za katerim so še večji denarji in posli, ima tudi neprecenljivo simbolično vrednost o zlaganosti vsega, kar Janković oznanja. Ljubljanski župan, na juriš promotor komunističnih rdečih zvezd v »mestu heroj«, se brati z Vučićem, ki je bil 14 let generalni sekretar Srbske radikalne stranke četniškega vojnega zločinca Vojislava Šešlja.Celoten komentar si lahko preberete na spletnem portalu Domovina.

Mnogokrat in v različnih okoliščinah uporabljeni navedek iz Shakespearovega Hamleta se zdi primeren tudi za naše šolstvo. Torej: nekaj gnilega je v slovenskem šolstvu. Dokazi za to v valovih pljuskajo v javnost in celo v (samo)cenzurirane medije. Najeti in tudi samozvani razlagalci neodvisnosti, strokovnosti, predvsem pa nujnosti za monopol nekonkurenčnega javnega (to je državnega) šolstva pa še kar iz leta v leto vrtijo razmajano in za silo popravljeno lajno o zavidljivi kakovosti naših šol. Rezultati mednarodnih primerjav in raziskav o našem šolstvu pač govorijo drugače.