Sledi Asa

Današnje slovensko ozemlje je tisti del Evrope, ki od najstarejših časov omogoča najlažji kopenski prehod med vzhodom in zahodom, med osrednjo Evropo in Jadranskim morjem oziroma Sredozemljem. Tu že od pamtiveka potekajo najpomembnejše trgovske poti in zato so tu nastajale najrazličnejše državne tvorbe, ki so imele svoj denarni sistem. Del te bogate zgodovine oziroma zadnjih 150 let je opisanih katalogu Denar na Slovenskem.

O skrivnem razvoju jugoslovanskega nuklearnega programa Če vemo, da je danes na svetu le 9 držav, ki posedujejo jedrsko orožje, si je skorajda nemogoče zamisliti, da bi ob nekoliko drugačnem poteku zgodovine v to skupino prav lahko spadala tudi naša nekdanja država, socialistična Jugoslavija. In pri tem ne govorimo o kakšni iz trte izviti špekulaciji, ampak o možnosti, ki je bila vsaj v nekem trenutku videti povsem realistična in ki so se ji Jugoslovani presenetljivo približali. Jugoslavija je namreč nekaj let po vojni zagnala enega najbolj resnih in ambicioznih nuklearnih programov v socialističnem svetu, ki je imel jasen, pa čeprav kot skrbno skrivnost varovan cilj: proizvesti jedrsko orožje. Kako blizu je bila Jugoslavija izdelavi atomske bombe in zakaj se je sredi pomanjkanja povojnih let, brez vsakih resnih pogojev za to, sploh odločila zagnati tako drag in kompleksen program? Ter kako ji je uspelo, kljub mnogim spodrsljajem, relativno zgodaj postaviti nuklearni reaktor, ki je sicer

Mnogo zgodb in usod ljudi med prvo svetovno vojno je še vedno ali premalo znanih ali pozabljenih. Med zadnje sodi tudi pisana in z vojno zaznamovana usoda Ajdovskega rojaka Venčeslava Vrtovca. Zanimanje za življenje tega nenavadnega moža pa je predvsem v Vipavski dolini še vedno živo. Ob izdaji knjige, primerne za šolajočo se mladino, se razkrivanju poglavij iz življenja Venčeslava Vrtovca pridružuje tudi dokumentarno uredništvo radia. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.

Ljubljanski Nebotičnik, zgrajen leta 1933, je simbol modernizacije in poguma predvojne Ljubljane. S svojimi 70 metri je bil najvišja stavba v srednji Evropi in na Balkanu, njegova gradnja pa je pomenila arhitekturni, tehnični in estetski prelom. Ključen del Nebotičnika je tudi njegova pasaža, ki se povezuje s pasažo palače Viktoria z iztekom na današnjo Cankarjevo cesto. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je bila to ena najsodobnejših in najlepših pasaž v Ljubljani – prostor trgovin, druženja prebivalk in prebivalcev, prostor mestnega utripa in elegance, so zapisali pri zavodu Afront, ki vsako leto organizira festival Odprte hiše Slovenije, v sklopu katerega je letos zaživel projekt Oživitev prve ljubljanske pasaže. Ta je danes, čeprav ima status kulturnega spomenika državnega pomena, zapuščena, zanemarjena in skoraj pozabljena. O zgodovini, arhitekturi in družbeni vlogi Pasaže Nebotičnik in Pasaže Viktoria bo tekla beseda tudi v tokratni oddaji Sledi časa. Voditeljica Tita Mayer je pred mikrofon povabila

Razvoj obrti na Goriškem in v Vipavski dolini ima bogato zgodovino, saj najdemo tu številne dejavnosti: od čevljarstva, usnjarstva, mlinarstva, mizarstva, žagarstva do zidarstva in izdelovanja opek. Zelo pomemben predpogoj za razvoj naštetih obrti pa je bila vodna sila. Tako se je v 19. stoletju zelo močno razvilo čevljarstvo, ki ga mnogi še vedno povezujejo tudi z znamenito, še vedno živo znamko otroških čevljev Ciciban.

Relikvije so otipljivi ostanki, ki so povezani s svetimi osebami, kot so na primer svetniki, mučeniki in tudi sam Jezus Kristus. Čaščenje teh svetih predmetov je bilo prisotno po vsem katoliškem svetu in je dodobra zaznamovalo srednjeveško in do manjše mere tudi poznejšo zgodovino. Zaradi njihovega statusa se je okoli njih razvila bogata tradicija šeg, navad in običajev, ki so v vernikih vzbujali pobožnost. Za ohranjanje teh predmetov so izdelovali tudi relikviarije, skrinjice in šatuljice, ki so bile same po sebi verske umetnine.Več o relikvijah in relikviarijih so nam povedali tokratni gosti Sledi časa mag. Darko Knez, kustos v Narodnem muzeju Slovenije, dr. Nataša Kavčič, profesorica na Oddelku za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti in Monika Simonič Roška, etnologinja in kustosinja v Pokrajinskem muzeju Ptuj – Ormož.

Predstavljamo feljton, ki govori o manj znanem obdobju protifašističnega upora, ki se je dogajalo v okupiranem Mariboru od druge polovice leta 1943 naprej. Upor v mestu se je soočal s specifičnimi razmerami, ki jih ni bilo najti v nobenem drugem delu Slovenije. Predvsem zaradi večinske naklonjenosti prebivalcem mesta nemški zasedbi so imeli uporniki skoraj nemogočo nalogo povezati svobodomiselne sile, ki bi se zoperstavile genocidni politiki nemškega Reicha.

Avgusta smo bili priča raciji na antifašističnem taboru na Peršmanovi domačiji, ki velja za simbol narodnoosvobodilnega boja na avstrijskem Koroškem. To seveda ni edini primer pritiska na slovensko manjšino, a je dejanje, ki spominja na temne čase, v katerih so bili koroški Slovenci tarče raznarodovalnih teženj. Slovenska manjšina na avstrijskem Koroškem ima namreč dolgo zgodovino boja za lastni obstoj, ki sega najmanj do začetka 19. stoletja, ko je na tem območju živelo več kot 130 tisoč Slovencev. Večinska kultura v deželi Koroški je bila nemška, pripadniki nemške etnične skupnosti pa so manjšino razumeli kot nevarnost, kar je prispevalo k porastu sovražnosti. Položaj slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem so nam predstavili dr. Božo Repe z Oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Teodor Domej, slovenski zgodovinar na avstrijskem Koroškem, in dr. Marjan Linasi, muzejski svetnik v Koroškem pokrajinskem muzeju. Zaradi teh pritiskov in ekonomske ter politične nemoči so se kor

Enajstega avgusta letos je minilo osemdeset let, odkar je bila uzakonjena splošna volilna pravica za ženske na območju nekdanje Jugoslavije. To je po več letih boja za volilno pravico žensk pomenilo zgodovinski preboj. O tem, kako so si ženske priborile vstop na polje politike, kako so bila prizadevanja za volilno pravico povezana z zahtevami za pravičnejšo družbo, boljši socialni in ekonomski položaj žensk ter za reproduktivne pravice, bomo govorili v tokratni oddaji Sledi časa. Avtorica oddaje Tita Mayer je pred mikrofon povabila zgodovinarko dr. Isidoro Grubački z Inštituta za novejšo zgodovino, zgodovinarko dr. Ano Cergol Paradiž in sociologinjo dr. Milico Antić Gaber s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Okoli leta 1900 je pouk na veliki večini srednjih šol, ki so takrat delovale na Slovenskem, potekal v nemščini in tisti, ki s seboj niso prinesli ustreznega znanja tega jezika, so se v akademskem smislu potem lahko kaj hitro znašli v resnih škripcih. To pa je, jasno, tudi pomenilo, da so se jim, še preden so v pravem pomenu besede stopili na poklicno pot, že zaprla vrata številnih karier. Prav zato so si številni Slovenci tistega časa – od samih narodnozavednih učiteljev prek vidnih politikov, duhovnikov in umetnikov do zaskrbljenih mam in očetov – prizadevali, da bi srednjo šolo nekako le »slovenizirali«. V tem, dolgem boju za slovensko srednje šolstvo je eno najbolj bleščečih etapnih zmag izbojeval ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič, ki mu je leta 1905 uspelo v Šentvidu nad Ljubljano ustanoviti Zavod sv. Stanislava, klasično gimnazijo, na kateri ni le pouk čisto vseh osem let pri vseh predmetih potekal v slovenščini, temveč je kot sploh prva srednješolska institucija svojim dijakom na koncu ponudila

Ste že slišali za besedi starinokop in starinoslovec? Res zvenita zelo arhaično, pomenita pa arheologa, človeka, ki izkopava in preučuje predmete iz starejših zgodovinskih obdobij. Najstarejše omembe arheoloških spomenikov pri nas so iz 15. stoletja v dnevniških zapisih Paola Santoninija, ki je leta 1478 ob obisku Celja zapisal, da je v mestu polno rimskih napisov. Več opisov je potem iz 17. stoletja, precej takih je recimo v Slavi vojvodine Kranjske, ki jo je leta 1689 izdal Janez Vajkard Valvazor. V obdobju razsvetljenstva se je za arheološke spomenike navduševal tako imenovani Zoisov krog. Še posebno Anton Tomaž Linhart v svojem delu Poskus zgodovine Kranjske in drugih dežel južnih Slovanov Avstrije. V 19. stoletju pa je razvoj arheologije zaznamovala ustanovitev Kranjskega deželnega muzeja leta 1821. Za temi letnicami in opisi pa so konkretne osebe in še posebno tisti, ki so arheološke spomenike in predmete odkrivali. V oddaji Sledi časa, katere avtor je Milan Trobič, se bomo lotili nekaterih najbolj zna

Po koncu ene največjih morij, prve svetovne vojne, so razpadla štiri cesarstva in na njihovih temeljih so nastale nove države, o katerih so njihovi narodi sanjali stoletja. Resda se veliko sanj ni popolnoma uresničilo, saj so bili v ozadju nastajanja novih držav številni politični interesi, kupčkanje in pritiski velikih. In tako so nekateri izgubili veliko ozemelj, drugi so jih veliko pridobili, tretji spet nekoliko manj. Med te sodi tudi tedanja država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je že po nekaj mesecih leta 1919 preimenovala v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ta je na pariški mirovni konferenci dobila del Prekmurja, izgubila pa velik del Primorske in Koroške. V spomin na ta zgodovinski trenutek od leta 2006 praznujemo državni praznik združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom po prvi svetovni vojni ali priključitev Prekmurja matičnemu narodu. Od leta 2009 se uradna državna proslava prireja vsakih pet let. Pomembno vlogo pri tem imajo Prekmurke in Prekmurci, ne samo v Prekmurju, ampak po

Kostel je majhna občina na skrajnem jugu naše države, ob zgornjem toku Kolpe. Ime je dobila po gradu Kostel, ki se v zgodovinskih dokumentih prvikrat pojavi ob začetku 14. stoletja in je odigral pomembno vlogo v obrambi Kranjske, trgovanju med slovenskimi deželami in Kvarnerjem ter razvijanju kulturne podobe tamkajšnje pokrajine. Prispeval je tudi k mnogim zgodbam in pripovedkam, ki smo jih odkrivali in raziskovali z gostjama tokratnih Sledi časa, Živo Pogorelec iz Pokrajinskega muzeja v Kočevju ter nekdanjo novinarko in Kostelko, ki je odraščala v neposredni bližini gradu, Mojco Skender.   Foto: grad Kostel (Igor Volf, objavljeno z dovoljenjem avtorja)

Zgodba v tokratnih Sledeh časa zahteva nekaj predznanja. Ali vsaj predposlušanja. Marko Radmilovič se je, v prenesenem pomenu, vrnil na mesto zločina in ob novih dejstvih, ki so privrela na plano, pripravil drugi del oddaje o zločincu Francu Rihtariču. Prvi del zgodbe je bil objavljen pred dobrimi tremi leti in ga znova priporočamo v poslušanje, da bo drugi del bolje in lažje razumljiv. Tokrat odkrivamo nove elemente v zgodbi o Francu Rihtariču, ki so tako senzacionalni, da se zdijo težko verjetni. A če ne drugače, je zgodba vsaj zanimiva in tako vredna pozornosti v dokumentarnem uredništvu našega radia.

Območje Ilirske Bistrice in širšega območja Pivške kotline ima zelo pomembno strateško lego, saj tu tečejo prometne povezave osrednje Slovenije s pristaniščema Reko in Trstom. Zato ne preseneča, da je tu pred 80 leti potekala ena največjih vojaških operacij na slovenskem ozemlju. Zgodba o tej tako imenovani tržaško-reški operaciji oziroma sklepnih bojih v drugi svetovni vojni se je začela v začetku leta 1945, ko so se enote Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije preoblikovale v Jugoslovansko armado. Nastale so prva, druga, tretja in četrta armada. Še posebno zadnja je bila v zadnjih dneh vojne v Ilirski Bistrici in na Pivškem v težkih preizkušnjah. Njene enote so se namreč spopadle s pripadniki 97. nemškega armadnega korpusa. Po srditih bojih se je potem partizanskim enotam predalo 16.000 nemških vojakov, pripadnikov omenjenega korpusa.Več v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Zakaj se ideja, da bi balkanski narodi mirno sobivali v skupni federaciji, čim bolj politično in ekonomsko neodvisni od velesil, kljub nekaterim resnim poskusom nikoli ni uresničila v okviru, širšem od socialistične Jugoslavije?Iz lastne zgodovine dobro vemo, da države niso nekaj večnega in nespremenljivega, ampak se lahko ista območja v različnih obdobjih vključujejo v zelo različne politične tvorbe. Slovenci smo samo v zadnjih 150 letih izkusili življenje v Avstro-Ogrski monarhiji, Kraljevini SHS, nato preimenovani v Kraljevino Jugoslavijo, pa pod nemško in italijansko okupacijo, zatem v socialistični Jugoslaviji in nazadnje v samostojni Sloveniji. In vendar le redko pomislimo, da bi se te države lahko oblikovale tudi drugače in da je zgodovina polna nematerializiranih zamisli, ki kasneje izginejo iz našega spomina, pa morda v kakšnem trenutku sploh niso bile nujno tako daleč od uresničitve. Ena od takšnih je tudi ideja balkanske federacije, federacije, ki bi poleg nekaterih ali

Kraj Starošince v središču severovzhodne Slovenije je po spletu naključij postal domovanje Zavoda Nazaj na konja. Ob obisku tega gostoljubnega posestva in ekipe, ki ga vodi, obiskovalec občuti takojšen mir, nekakšno spokojnost, ki jo ponujata čreda konj in neokrnjena narava, ki oblikuje tisto, kar blagohotno vpliva na otroke, mlade, na družine in druge obiskovalce. Ta center oziroma zavod že več kot 15 let orje ledino na področju sistematičnega razvoja terapij in drugih psihosocialnih intervenc ob pomoči konja. In ravno to je odlično izhodišče za celostno obravnavo otrok, mladostnikov in odraslih s posebnimi potrebami in težavami na področju duševnega zdravja.

Fotografija je popolnoma povozila nekoč cenjeno umetnost slikarskega portreta. Še več; z nenehnim fotografiranjem smo čarobnost ohranjanja podobe izničili. Inflacija portretov je v bolečem nasprotju z mogočnostjo posameznikovega portreta. Zgodovina portreta je dolga natančno toliko, kot je dolga zgodovina slikarstva na splošno, in največji slikarski geniji naše civilizacije so nekatera svoja najslavnejša dela ustvarili kot portrete. A portret je bil tudi bolj vsakdanji, da ne zapišemo obrtniški. K enemu takih slikarjev se vračamo v oddaji Sledi časa. Edvard Lind, mariborski portretist, je z obsežno razstavo iztrgan pozabi, sprehod po življenju in delu tega pozabljenega umetnika pa je pripravil Marko Radmilovič.

Ob prihajajočem Tednu slepih, ki ga zaznamujemo prvi teden v juniju, bomo v današnjih Sledeh časa obiskali Knjižnico slepih in slabovidnih Minke Skaberne v Ljubljani, kjer je postavljena muzejska razstava Slepopisje od točkopisa do e-bralca, ki osvetljuje zgodovino in pomen pismenosti slepih skozi različna pisna in zvočna sredstva – od brajice in tehničnega zvoka do sodobnih e-bralnikov. Na ogled je približno 60 predmetov, razdeljenih v sedem tematskih sklopov. Ustvarjalci z razstavo želijo ohranjati kulturno dediščino slepih in slabovidnih, muzejska zbirka pa je tudi podlaga za ustanovitev Muzeja slepopisja, muzeja slepih in slabovidnih. Razstavo si je ogledala novinarka Petra Medved.

V 20. in 30. letih prejšnjega stoletja, ko je večina slovenskega ozemlja pripadala Državi SHS, pozneje imenovani Kraljevina Jugoslavija, so industrijski razvoj, begunska kriza in nova delovna mesta v naših največjih mestih prispevali k hitremu porastu števila prebivalcev. Delavci so seveda potrebovali nastanitev, a naša večja mesta so tem zahtevam težko sledila.Največ izzivov je bilo v Kranju, Mariboru in Ljubljani, ta mesta pa so do problematike pristopila na različne načine. Nekje so se angažirali delavci, drugje arhitekti in gradili delavcem dostopnejše stanovanjske objekte, ti projekti pa so bili bolj ali manj uspešni. Tematiko so nam pomagale bolje razumeti zgodovinarka v Gorenjskem muzeju dr. Monika Rogelj, umetnostna zgodovinarka v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje dr. Martina Malešič ter etnologinja in bibliotekarka v Univerzitetni knjižnici v Mariboru dr. Jerneja Ferlež. Foto: Zasilno bivališče družine deložiranega viničarja v Betnavskem gozdu leta 1935, SI_PA