Podobe Znanja

Kako »velikanke« globalnega juga preoblikujejo mednarodno razvojno sodelovanje in zakaj je njihov pristop marsikateri državi bližji kot zahodniKo so predvsem zahodne države po drugi svetovni vojni začele ustanavljati agencije za humanitarno in razvojno pomoč, namenjeno predvsem državam globalnega juga, pri tem seveda ni šlo le za človekoljubnost. Ti programi - četudi mnogokrat resnično rešujejo življenja - so postali tudi del njihove gospodarske diplomacije in širjenja mehke moči. Če so bogate zahodne države dolgo obvladovale ta del mednarodnega sodelovanja, pa se z razvojem ostalih centrov moči, kot so Kitajska, Indija in Brazilija, spreminjajo tudi načini mednarodnega razvojnega sodelovanja. Vse to pa utegne postati še pomembneje v luči napovedanega ameriškega umika iz tega področja, na katerega nakazuje odločitev predsednika Donalda Trumpa, da ustavi delovanje največje ameriške agencija za humanitarno in razvojno pomoč, USAID. Kako so torej velikanke globalnega jug

Kako vemo, da voda, ki priteče iz pipe, ne vsebuje zdravju škodljivih snovi? Ali pa, da nesreča, pri kateri se razlijejo nevarne kemikalije, ne bo ogrozila našega zdravja ali okolja? Vsaka nesreča - naravna ali ne - pri kateri obstaja sum na prisotnost škodljivih snovi, zahteva hitro odzivanje. V takšnih situacijah nam na pomoč ne priskočijo zgolj gasilci, reševalne službe ali ekipe prve pomoči, temveč tudi znanstveniki in znanstvenice, ki na licu mesta izvedejo meritve. Z nami je profesorica doktorica Tea Zuliani, raziskovalka na Odseku za znanosti o okolju IJS. Poleg njenega osrednjega raziskovalnega področja, ki je vezano na raziskovanje škodljivih snovi v okolju, že dobro leto vodi Mobilni kemijski laboratorij - terensko enoto, ki se ob različnih nesrečah, pri katerih obstaja možnost onesnaženja, odpravi na teren, oceni stopnjo nevarnosti in predlaga možna ukrepanja. Spoznali bomo, kako dobro je za nepredvidljive situacije na terenu opremljen takšen - mobilni - laboratorij. Kako se terensko delo razliku

V pogovoru z jezikoslovko in dialektologinjo preverjamo, kaj nam stari lokalni toponimi povedo o materialni in duhovni kulturi porabskih SlovencevIzmed vseh slovenskih skupnosti, ki so navsezadnje ostale onkraj naših državnih meja, v matici najbrž najslabše poznamo tiste rojake, ki živijo na Madžarskem, v Porabju. Ne le da v deželah na desnem bregu Mure v splošnem slabo poznamo zgodovino tistih s Slovenci poseljenih krajev, ki so stoletja sodili pod krono svetega Štefana, ali da so cestne povezave s Porabjem še danes razmeroma skromne, tudi razumevanje narečja, ki ga govorijo tamkajšnji ljudje, nam povzroča nemalo preglavic. Precejšnjo razdaljo, ki nas torej loči od porabskih Slovencev, zdaj vsaj malo krajša študija Zemljepisna imena slovenskega Porabja, ki je izšla pri Založbi ZRC. Pri pripravi te knjige so moči združili sodelavci Geografskega inštituta Antona Melika ter Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Kaj

Ne le stoletja, temveč kar tisočletja fermentirani izdelki bogatijo našo prehrano. Od kvašenega testa, alkoholnih pijač, kot sta vino in pivo, do kisa. Danes te drobnožive organizme, ki spreminjajo okus, aromo in vonj hrane dodobra poznamo - gre namreč za kvasovke. Nekaj tako vsakdanjega, kot je kuhinjski kvas, je predmet kopice raziskav, ki jih izvajajo na ljubljanski Biotehniški fakulteti. Še več, z najnovejšimi biotehnološkimi metodami kvasovk ne le proučujejo, temveč tudi spreminjajo njihove lastnosti. Kako lastnosti samih kvasovk vplivajo na senzoriko živilskega izdelka? Ali lahko s spremenjenimi kvasovkami proizvedemo recimo brezglutensko pivo? Zakaj je pravzaprav kvasovke možno uporabiti na toliko različnih načinov? V laboratoriju evolucijo kvasovk poustvarja tokratna gostja Podob znanja dr. Neža  Čadež, izredna profesorica na oddelku za živilstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Poleg tega nam bo pomagala odgovoriti tudi, kje najti biotehnološko zanimive kvasovke, k

Dr. Miša Korva na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo v Ljubljani bdi nad testi za diagnostiko covida in drugih zoonoz, torej bolezni, ki se z živali lahko prenesejo na človeka. Vodi tudi laboratorij tretje stopnje biološke nevarnosti in je oseba, ki jo pokličejo ob sumu, da pisemska pošiljka vsebuje nevarni prah. V preteklosti se je kalila ob izbruhih ebole v centralni Afriki in delovala v ekipi, ki je pred leti potrdila povezavo virusa zika z mikrocefalijo.

Zahteve ameriškega predsednika, da Ukrajina vojaško pomoč Združenih držav odplača v redkih zemljah v višini kar 500 milijard dolarjev, so pozornost najširše javnosti usmerile v surovine, ki jim sicer le redkokdaj posvečamo pozornost. V tokratnih Podobah znanja zato ponavljamo pogovor izpred dveh let s prof. dr. Spomenko Kobe z Inštituta Jožef Stefan, ki se med drugim intenzivno ukvarja z raziskavami, kako zmanjševati vsebnost teh ekološko problematičnih snovi in kako jih kar najbolj učinkovito reciklirati.

Kaj vse vpliva na duševno zdravje in kakovost življenja slepih in slabovidnih otrok in mladostnikov ter njihovih skrbnikov?V času, ko se zdi, da ima vse več otrok in mladih težave z duševnim zdravjem, in se tovrstnih težav tudi vse bolje zavedamo, ni nenavadno, da se vrsta raziskovalcev ukvarja z vprašanjem, kaj pravzaprav vpliva na duševno zdravje mladih, ki odraščajo v naši družbi, in kako bi lahko to stanje izboljšali. Ob tem pa seveda ne smemo pozabiti na tiste otroke in mladostnike, ki se ob vseh običajnih stiskah odraščanja spoprijemajo še s povsem drugačnimi omejitvami. Med njimi so tudi slepi in slabovidni otroci in prav o njih bomo govorili v tokratnih Podobah znanja, ko pred mikrofonom gostimo asistentko na Oddelku za psihologijo ljubljanske Filozofske fakultete dr. Ano Šemrov, ki je v svojem doktoratu na Londonskem univerzitetnem kolidžu v okviru Great Ormond Street Inštituta za zdravje otrok - tudi skozi vrsto neposrednih pogovo

Naj nas zanima, kaj se z okoljem dogaja danes, ali pa bi želeli vedeti, kako so se odvijale spremembe podnebja v preteklosti skozi dolge milijone let, vedno so nam v ključno pomoč izotopi različnih elementov, ki kot nekakšni kemijski prstni odtisi razkrivajo, kako se okolje nenehno spreminja.Z njimi lahko, kot pravi dr. Sonja Lojen z odseka za znanosti o okolju Instituta "Jožef Stefan", odkrivamo procese podnebnih sprememb ali pa koncentracije za človeka škodljivih izotopov v zraku, vodi in prsti. Z merjenjem razpadanja ogljikovega izotopa 14 lahko izmerimo starost organskih snovi in odmrlih organizmov. Preko raziskav vzorcev ledu se nam razkriva, kakšno je bilo podnebje pred več sto tisoč ali celo milijoni let. V povprečnem človeškem telesu je denimo več kot četrt kilograma težkih izotopov različnih elementov. Vse te znanstvene meritve nam dajejo bolj natančno sliko procesov v okolju.

Morski travniki in podvodni gozdički so pomembni vodni ekosistemi, od katerih so odvisni številni morski organizmi. Utrip življenja je v slovenskem morju je tudi zaradi njih pestrejši, kot bi si morda mislili, in še vedno lahko preseneti celo strokovnjake. A obenem se danes tudi tu močno čuti pritisk podnebnih sprememb in človeka. Kako se vse to pokaže na podvodnem življenju, na morskih cvetnicah in talnih, betoških algah, je v Podobah znanja predstavila priznana morska biologinja dr. Martina Orlando Bonaca, ki na Morski biološki postaji Piran vodi enoto za morsko biodiverziteto, še zlasti pa se posveča ohranjanju in obnovi ogroženih vrst rjavih alg. Za svoje delo je nedavno prejela nagrado Miroslava Zeia za izjemne dosežke.

Bomo nekega dne lahko rakave bolezni zdravili tako, da bomo tumorske celice prepričali, da naj vendarle umrejo? Nove možnosti odpirajo spoznanja o tako imenovani obogateni celični smrti. S pravimi učinkovinami namreč lahko imunski sistem spodbudimo, da je kos tudi trdovratnim oblikam raka, je pokazala raziskava, ki so jo izvedli na Kemijskem inštitutu pod vodstvom dr. Ive Hafner Bratkovič. Članek so objavili v ugledni znanstveni reviji Nature Communications. Pri rakavih celicah namreč običajno imunski sistem odpove, saj jih preprosto ne prepozna kot nevarne. Z novo metodo pa se posebne beljakovine, imflamasome, ki so del našega prirojenega imunskega odziva in opozarjajo na nevarne viruse in bakterije, vnese v tumorske celice. Tam tumorsko celico nato uspešno uničijo, obenem pa sprostijo snovi, ki v tumor privabijo imunske celice, katerim tumor običajno uspešno preprečuje vstop. Zato tudi izraz obogatena celična smrt.

V pogovoru s sociologom in zgodovinarjem, ki se ubada z mejnimi študijami in teorijo migracij, preverjamo, kako razumeti paradoks, da si pogosto želimo, da bi bile naše meje hkrati odprte in zaprteKo si na zemljevidu ogledujemo današnje meje Republike Slovenije, si ni težko predstavljati, da bi tista črtkana črta, ki nas loči od Italije ali Avstrije potekala tudi kje drugje – tam nekje med Logatcem in Postojno, denimo, ali pa, če smo bolj optimističnega duha, po severnih obronkih Gosposvetskega polja. Meje, drugače rečeno, nikakor niso v kamen klesane ali nepremične. Kolikor so nasledek dolgih, zapletenih, notranje protislovnih in pogosto celo kontingentnih zgodovinskih procesov, se jih pač vselej drži nekaj arbitrarnega. A kjerkoli že potekajo, vselej sprožajo zelo realne, zelo otipljive učinke – tako za tiste ljudi, ki živijo neposredno ob njih in z njimi, kakor tudi za one, ki živijo globoko v notranjosti. Da vseh tistih, ki bi te meje – z veljavnim potnim listom v rokah ali brez n

Električna in hibridna vozila niso več redkost na naših cestah. A niso vsi vidiki elektromobilnosti tudi trajnostni. Že če pogledamo zgolj danes najbolj razširjene, litij-ionske baterije, imajo te še kar nekaj problematičnih točk: od samega litija in njegovega pridobivanja do drugih kritičnih elementov, ki so potrebni za njihovo delovanje, kot je denimo kobalt. Pomemben vidik je tudi dolgoživost baterij in njihova stabilnost oziroma varnost. Razvoj izboljšav in alternativ je zato v polnem pogonu, ob tem pa je ključnega pomena razumevanje, kaj se dejansko v baterijah (pa tudi v shranjevalnikih energije, gorivnih celicah ali elektrolizerjih) dogaja. Pri tem pa je ključna pomoč naprednih simulacijskih modelov, kakršne razvija prof. dr. Tomaž Katrašnik, vodja Laboratorija za motorje z notranjim zgorevanjem in elektromobilnost na fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani. Za vrhunske dosežke na področju simulacijskih modelov in diagnostičnih metod za elektromobilnost je prejel Zoiso

Kaj imajo skupnega varnejše žilne opornice z okolju prijazno zaščito rastlin brez kemikalij? Presenetljiva skupna točka se skriva v uporabi plazme ali četrtega agregatnega stanja. Uporaba plazme se vse bolj uveljavlja na najrazličnejših področjih, obenem pa se porajajo vedno nove ideje, na kakšen inovativen način bi se četrto agregatno stanje še lahko uporabilo.Zakaj je plazma tako uporabna, kako učinkuje in kje vse se danes odriva nove možnosti za uporabo je v Podobah znanja predstavila izr. prof. dr. Ita Junkar z odseka za tehnologijo površin na Inštitutu "Jožef Stefan", ki med drugim v okviru strateško razvojnega partnerstva Tovarne prihodnosti koordinira področje plazemskih tehnologij.

Navadili smo se, da nam satelitska navigacija izriše najhitrejšo pot do našega cilja. Samoumevno nam je, da si lahko kadarkoli pobliže pogledamo kraje na drugem koncu sveta ali radarsko sliko vremenskih razmer. To vse nam v našem vsakdanjiku omogočajo satelitski posnetkov, ki so preprosto dostopni prek raznih aplikacij. Podroben pogled od zgoraj pa pride še kako prav tudi pri raziskavah. Z daljinskim zaznavanjem je možno spremljati tako naravne pojave, kot so požari ali gibanje oceanov, kot tudi človekove dejavnosti, denimo migracije in kmetijstvo. A ko gre za raziskave, so marsikdaj zahteve, kakšni morajo biti posnetki, s kakšnimi algoritmi lahko iz njih dobimo najboljše možne informacije, še mnogo višje in zahtevajo veliko resnega dela. Z obdelavo in analizo satelitskih posnetkov se ukvarja dr. Urša Kanjir z Inštituta za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU. Poleg zaznavanja naravnih sprememb, poskuša satelitske posnetke razumeti tudi v širšem

Na Krasu je človek stalno naseljen že okoli šest tisoč let in je skozi ves ta čas pomembno oblikoval krajino. Zdaj se kraška krajina spreminja zaradi opuščanja kmetijskih površin, še zlasti biotsko zelo pestrih travnikov. Specifično kraško okolje z malo površinske vode se posledično zarašča, ena od posledic pa je tudi večja požarna ogroženost. Kako torej na eni strani ohraniti gozd in tudi zelo bogato kulturno krajino na Krasu, ki bi jo človek še naprej oblikoval v sozvočju z naravnim okoljem? Na to vprašanje skuša odgovoriti gost današnje oddaje krajinski arhitekt Robert Gostinčar, ki je s sodelavci oblikoval študijo o krajinski zasnovi Krasa. V njej se loteva vprašanj poseljenosti, infrastrukture in turizma na Krasu.

Luni pripisujemo celo vrsto vplivov, z njo je povezanih mnogo različnih vraž in prepričanj. Čeprav potrjeno drži le prgišče teh vplivov, predvsem tisti fizikalni, so številna dejanska spoznanja o Luni prav presenetljiva. Nekaj jih nazorno predstavlja sveža razstava Za vse je kriva Luna v Prirodoslovnem muzeju Slovenije z realističnim interaktivnim modelom Lune. Zasnoval ga je Andrej Guštin, sicer tudi učitelj in državni koordinator za izobraževanje na področju astronomije ter pobudnik in dolgoletni vodja tekmovanj iz astronomije v Sloveniji. Guštin je že desetletja izredno aktiven na področju popularizacije astronomije ter vodja Zavoda za promocijo in popularizacijo astrofizike Cosmolab.

Pestra pokrajina, ki jo opazujemo danes, pred nami skriva bogato zgodovino preteklega življenja. Če lahko med fosilnimi ostanki najdemo ohranjene kar celotne organizme, so po drugi strani mikrofosili – kot pove že ime – precej manjši. Lupine školjk, ostanki zobcev in tudi pelodna zrna, ki so v dolgih obdobjih zemljine zgodovine postala del kamnin, pripovedujejo o razvoju življenja, spremembah podnebja, geologom pa pomagajo določiti starost kamnin. Kaj nam o času, ko je bilo današnje območje Slovenije prekrito z morjem in ko so tu hodili dinozavri, povedo mikroskopsko veliki fosilni ostanki? Košček sestavljanke o preteklem svetu nam v današnjih Podobah znanja razkriva tokratni gost, paleontolog doc. dr. Luka Galè z Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

Naj gre za pridobivanje naravnih antioksidantov iz rožmarina ali kofeina iz kave, izdelavo umetnih kosti ali posebnih materialov, ki se lahko uporabijo za razgradnjo plastike ali strupenih snovi, vse to je danes mogoče proizvesti s procesi, ki niso škodljivi za zdravje ali okolje, pač pa izkoriščajo specifične lastnosti snovi ob visokih tlakih in temperaturah. To tudi konkretni primeri iz bogate raziskovalne kariere akademika prof. dr. Željka Kneza s fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Mariboru, letošnjega prejemnika Zoisove nagrade za življenjsko delo. Kako se je fokus v kemijskem inženirstvu skozi čas preusmeril v uporabo snovi in snovanje procesov, ki so okolju in zdravju bolj prijazne, ter kako pomembna pri tem je vloga sodobnih produktnih tehnik ter uporabe podkritičnih in nadkritičnih tekočin, smo preverili v tokratnih Podobah znanja. Foto: Maja Ratej

Večina bioloških zdravil po načinu delovanja spada med tarčna, kar pomeni, da se specifično vežejo na molekule, ki so neposredno vpletene v mehanizme nastanka bolezni. Za razliko od klasičnih zdravil, ki jih pridobimo s kemično sintezo v epruveti, so biološka proizvedena v živih celicah. Z njimi uspešno zdravimo številne avtoimunske bolezni, a pri nekaterih bolnikih so slabše učinkovita. Prav ta neodzivnost je področje, ki ga raziskuje dr. Uroš Potočnik, redni profesor na Medicinski fakulteti in Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Mariboru, tudi predstojnik Centra za humano genetiko in farmakogenomiko na MF UM. Prof. dr. Uroš Potočnik je letos prejel Zoisovo priznanje za pomembne dosežke na področju raziskovanja genoma za personalizirano medicino. Z naprednimi genomskimi analizami je odkril nove biooznačevalce, ki pomagajo bolje razumeti odziv bolnikov na biološka zdravila, sploh tistih s kroničnimi boleznimi, kot sta astma in kronična vnetna črevesna bolezen. V pogovoru z njim o tem, pa o

»Otroci so me naučili, da si lahko vsakokrat znova presenečen, ko jih preučuješ,« pravi razvojna psihologinja prof. dr. Ljubica Marjanovič Umek, ki je za svoje delo letos prejela Zoisovo nagrado za življenjsko delo. V središču njenega raziskovalnega delovanja je vprašanje, kako otroci pravzaprav mislijo in kako to potem ubesedijo. Prepričana je, da so najboljša popotnica, ki jo lahko damo otroku, prosta igra, skupna pozornost in umeščenost v varno skupnost. Obenem pa opozarja, da današnji otroci na izzive prihodnosti niso pripravljeni.